Spoštovani dijaki in dijakinje, spoštovani profesorji in profesorice, spoštovani starši, spoštovani g. nadškof mag. Alojzij Cvikl, spoštovani rektor dr. Ivan Štuhec, spoštovani vsi ostali gosti!

Z današnjim dnem zaključujete pomembno obdobje v svojem življenju in odhajate na popolnoma nove poti. Kakšen smisel je imelo vaše življenje na Slomškovi gimnaziji, kaj odnašate kot popotnico s seboj? Ni enostavnega in za vse prikladnega odgovora – če je bila namreč šola dobra izbira, boste te sadove postopoma odkrivali celo življenje.

Nekateri med vami nosite danes v sebi veselje, saj ste se na maturi odrezali tako dobro, da se boste lahko takoj vpisali na želeni študij. Tem vam čestitam in želim, da dalje sledite svojim sanjam in jih uresničite v svojo osebno rast in hkrati v odgovorno skrb za pravičnejše odnose med ljudmi. Ob vseh uspehih ostanite razpoložljivi za stiske ljudi, ki jim takšne stvari niso bile dane ali pa zaradi različnih razlogov niso znali ali zmogli razviti najboljšega v sebi. Pravičnost brez usmiljenja prinaša zgolj hlad v medčloveške odnose, zato se kot dijaki Slomškove gimnazije večkrat spomnite na besede apostola Pavla: »Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.« Z obdarovanostjo se veča odgovornost: ali bomo svoje talente pomnožili ali pa jih bomo zakopali, ali jih bomo porabili zgolj za lasten interes ali jih bomo znali deliti? Nadarjeni in učno uspešni ste posebej poklicani, da stopate po neuhojenih poteh in ste nosilci dobrega in novega v svetu. Moj nekdanji duhovni voditelj mi je nekoč rekel: »Veš, mi duhovniki bomo med vsemi kristjani najstrožje sojeni, ker velja rek 'bližje nebu, bližje peklu'«. Takrat sem bi popolnoma šokiran nad temi iskrenimi in dozdevno težkimi besedami, a še danes mi je ravno ta duhovnik zgled duhovnika katoliške Cerkve, zaradi katerega nisem nikoli izgubil upanja in vere v skrivnostno navzočnost Boga v Cerkvi kljub vsem stranpotem in škandalom posameznikov v njej.

Spremembe v družbi pa se ne dogajajo nujno le z intelektualno obdarovanostjo – trdno sem prepričan, da med nami živi množica posameznikov, ki nikoli ne bodo posegali po najbolje plačanih službah, ki nikoli ne bodo zavzeli nobene vodilne funkcije, ki se nikoli v življenju ne bodo pojavili v medijih in jih morda tudi nikoli ne boste našli z Googlovim brskalnikom, pa vendar so takšni ljudje svetilniki in prinašalci upanja v majhnih skupnostih, v katerih delujejo! Za duhovo spreminjanje sveta ne potrebuješ prav dobrih ali odličnih ocen, še več, sploh ne potrebuješ ocen, pa vendar lahko s hojo z odprtimi očmi za druge in z razvito zmožnostjo vživljanja močno spreminjate svet. Vso pridobljeno znanje iz zgodovine in politike me je utrdilo v prepričanju, da se najbolj daljnosežne spremembe v družbi ne dogajajo z revolucijo, ampak z majhnimi dejanji običajnih ljudi.

Nekateri med vami ste danes razočarani, ker bodisi ne boste sprejeti na študij, ki je bil vaša prva izbira, ali pa sploh niste opravili mature. Tem bom povedal naslednje: praviloma sem v življenju srečal ljudi z največjo srčno širino in z zmožnostjo empatije med tistimi, ki so šli skozi težke preizkušnje in trpljenje in le redko me takimi, ki jim je bilo v življenju vse postlano »kot v pravljici«. Pa tukaj ne mislim na tisti znani vic, ki pravi takole:

Žena v prepiru očita možu: »Jaz sem za tebe kot Pepelka. Kuham, perem, pospravljam ...«
Mož pa njej: »Kaj mi zdaj očitaš? Sem ti lepo povedal pred poroko, da boš v zakonu z menoj živela kot v pravljici!«

Ne, nekateri v resnici živijo v svetu, kjer se njihovi nazori v odraščanju ne brusijo, kjer jim starši in drugi večinoma le pritrjujejo in so jim prihranjene preizkušnje in pomanjkanje – takšni imajo pogosto manj možnosti za razumevanje stisk drugih ljudi.

Ob takih preizkušnjah vam kot zanimivost omenim lastno izkušnjo, ko sem bil tudi sam v skupini mladostnikov, ki iz določenih razlogov do zadnjega ni vedela, kam jih bo zapeljala poklicna pot. Razlog za negotovost sicer niso bile slabe ocene, pa vendar sem po spletu okoliščin en mesec pred začetkom študija lahko izbiral le še med tistimi študiji, ki so bili še prosti in niso imeli omejitve vpisa. In izbiro študija sem – pa naj se sliši še tako čudno – naredil na podlagi kriterijev, da

  1. mora biti nekaj, kar je v Mariboru (ker za Ljubljano nismo imeli denarja),
  2. da mora biti nekaj, kar sem imel vsa leta na gimnaziji ocenjeno s 5 in
  3. nekaj, kar je še 1. septembra prosto.

In tako sta med potencialno priljubljenimi študiji odpadli slovenščina in biologija, ker sta bili že zasedeni, ostala pa mi je le še matematika. Za povrh vsega je bil možen le še pedagoški študij matematike, res sicer čisto nov, enopredmetni in zelo zahteven, a vendar v življenju na učiteljski poklic nisem pomislil niti enkrat! Kak karierni svetovalec bi rekel, da je takšna izbira poklica po metodi izločanja in ko v resnici sploh ne veš, kaj te veseli, odličen recept za neuspeh. Pa vendar lahko danes ob pogledu na prehojeno pot rečem, da sem lahko hvaležen za nešteto izpolnjenih stvari in da v življenju ni naključij. V luči osebne vere sem prepričan, da je vedno šlo za dvostranski trud: tako za odpiranje vrat z božje strani kot za moje sodelovanje.

Vsi tisti, ki ste torej tokrat doživeli neuspeh, ki vas čakajo novi roki v jeseni ali morda še kasneje, se zavestno odločite, da preizkušenj in trpljenja v življenju ne boste sprejemali kot nesmiselno krivico, ampak kot priložnost, da iz tega potegnete neko spoznanje: bodisi takoj bodisi čez nekaj let. In verjemite, da v preizkušnji niste osamljeni. Tukaj si ne morem kaj – in se opravičujem g. nadškofu in g. rektorju, da posegam na njuni področji, da ne bi omenil naslednjega: tisti med vami, ki ste verni in ki se sprašujete, kje je v takih trenutkih Bog, razmislite o naslednjem:

Kakšnega prijatelja imate raje: takšnega, ki predvsem veliko govori, ki ima vedno za vse najboljši in edini pravilni odgovor, ali takšnega, ki zna utihniti, vas poslušati in vas brez velikega moraliziranja raje objame?

Ob odgovoru, ki smo si ga dali pri sebi, zato premislimo tole: Vse filozofske smeri ali verstva na tem svetu imajo svoj način razlaganja sveta s svojimi racionalističnimi teorijami ali z enim oz. več bogovi. Prav vse te teorije ali pa bogovi so nezmotljivi, vsemogočni, pravični in povzdignjeni nad probleme ljudi – zanje kot posameznik si ali pa nisi – je čisto vseeno, ker tvoji problemi nanje ne vplivajo. Potem pa se pojavi nekdo, ki zase trdi, da je Bog, pa nima denarja, nima vpliva, ne išče oboževalcev in »lajkov« (v resnici ima med vplivnimi celo več »hejterjev«), ko mu grozi smrt, prepove branjenje svoje resnice z orožjem, ne naredi nobenega čudeža in na koncu umre na najbolj izvirnih mučilnih napravah tistega časa. In tretji dan njegovi prijatelji pravijo, da je vstal od smrti. Ne, Kristus ni filozofiral o smislu trpljenja, on ga je dal osebno skozi kot edini bog ali filozofska ideja v celi zgodovini človeštva. Zato mu verjamem, da mi ne »sadi rožic«, ko mi govori o ljubezni in trpljenju, ker je to dal sam skozi. In ZATO mu verjamem, da mu ni vseeno za nobenega med nami. Kristus ni oddaljeni Bog, kot so bili grški bogovi na Olimpu, ampak mu je ime Emanuel, kar pomeni »Bog z nami«.  

Tem, ki ste pred preizkušnjami zaradi izbire študija, vam želim, da ne obupate, ampak da se borite in vzljubite ter najdete smisel v tistem, kar boste delali!

Prav vsem maturantom pa želim, da povsod v življenju razmišljajte široko in se nikoli ne pustite »ukalupiti« in drugim dovoliti, da vas »popredalčkajo« v svoje omejene sheme. »Predalčkati« in dajati »100 % sodbe« o drugih si upajo le ozki ljudje in ljudje, ki malo vedo, vi pa ste poklicani, da s svojimi mnogoterimi izkušnjami (tako pozitivnimi kot kakšnimi negativnimi), ki ste jih v teh letih pridobili na škofijski gimnaziji, delate svet boljši.

Enim vam torej želim razgibane in dolge, drugim pa notranje pomirjujoče in na koncu uspešne počitnice.    

Samo Repolusk, ravnatelj ŠgAMS