Ob iztekajočem šolskem letu 2025- 2026 smo na gimnaziji ponovno organizirali skupno razredno uro za vse oddelke pod naslovom Gams.si. Letos smo gostili lanskoletno maturantko Mirjam Podlesek, katere sporočilen nagovor, namenjen tako dijakom kot profesorjem, objavljamo v celoti.

Spoštovani gospod ravnatelj, cenjeni profesorji, dragi gimnazijci!

V veliko čast mi je, da danes stojim tukaj kot slavnostna govorka na šoli, ki je v štirih letih mojega šolanja postala mnogo več kot le prostor izobraževanja. Škofijska gimnazija mi ni dala zgolj znanja za maturo ali priprave na nadaljnji študij. Dala mi je prostor, kjer sem odrasla kot človek. Prostor, kjer sem se učila odgovornosti, vztrajnosti, medsebojnega spoštovanja in predvsem tega, kako pomembno je ostati zvest samemu sebi. Čeprav sem na tem odru v zadnjih štirih letih preživela ogromno časa, odigrala kar nekaj predstav in odvodila nekaj prireditev, imam danes tukaj pred vami še vedno tremo. Pa ne zato, ker bi me bilo strah, da bi naredila kakšno napako, ampak zato, ker si želim, da bi to, kar bom danes govorila, slišal nekdo, ki se mogoče kdaj sooča s kakšnimi podobnimi težavami.

Ko danes gledam vas, dijake, se v mnogih od vas prepoznam tudi sama. Pred enim letom sem sedela med vami – polna pričakovanj, načrtov in precej jasnih predstav o tem, kako bo videti moja prihodnost. Bila sem prepričana, da vem, kam grem. Želela sem študirati medicino in kasneje postati pediatrinja. To ni bila le hipna želja, ampak cilj, ki sem ga dolgo nosila v sebi in za katerega sem bila pripravljena veliko žrtvovati. Predvsem v zadnjih dveh letih sem v to vložila ogromno časa in energije, da bi lahko to dosegla.

A življenje ima včasih drugačne načrte od naših.

Mature nisem odpisala tako dobro, kot sem si želela, in na medicino nisem bila sprejeta. Takrat se mi je zdelo, kot da se je podrl velik del moje predstave o sebi. Takrat sem zares mislila, da se je podrl moj svet in moje sanje o tem, da postanem zdravnica, ki bo poznala diagnozo vsakega pacienta, tako kot radi gledamo v kakšnih filmih ali serijah. Kot da sem razočarala sebe, svoje načrte in vse, kar sem gradila skozi srednješolska leta. Ko sem prišla na podelitev maturitetnih spričeval razočarana in vidno potrta, je stopil do mene gospod ravnatelj in izrekel besede, ki mi še zdaj gredo po glavi. Rekel je, da bo Bog zagotovo poskrbel za to, da bom nekako našla pot do cilja, ki si ga globoko v sebi želim. Sprejeta sem bila na farmacijo in odločila sem se, da poskusim tam najti svojo pot. Verjela sem, da bo sčasoma postalo lažje, da se bom prilagodila in da bo tudi to nekaj, kar bom rada počela, in nekaj, kar je kar se da podobno medicini. Globoko v sebi pa sem upala, da bo občutek negotovosti, ki je bil od vedno prisoten, minil.

No, ne boste verjeli, ni minil.

Študij me ni izpolnjeval. Nisem bila srečna. Verjetno sem pretočila več solz kot v celi srednji šoli. Nisem bila uspešna. Za kolokvije in izpite sem se ogromno učila, praktično po cele dneve, in želenega rezultata in uspeha žal ni in ni bilo. Še težje od samega neuspeha pa je bilo soočenje z mislijo, da mogoče to ni prava pot zame. Mislim, da nas pogosto učijo, kako pomembno je vztrajati, redkeje pa nas kdo nauči, kako pomembno je znati priznati sebi, da nekaj ni za nas – in da to ni poraz.

Odločila sem se, da bom počakala do prvega izpitnega obdobja, da bom videla, kako bom zadovoljna in srečna, ter se potem odločila za naprej. In po izpitu iz fizike, ki so ga naredili trije ljudje od dvestotih, sem resnično začela razmišljati, če je to nekaj, kar me veseli in izpopolnjuje. Za mano je obdobje številnih vprašanj, dvomov in težkih odločitev. Obdobje, ko sem se spraševala, ali sem sploh sposobna najti svojo pot. Ko sem se primerjala z drugimi in imela občutek, da vsi okoli mene vedo, kaj delajo, samo jaz ne. Živim v študentskem domu s še 30 študenti, in ko sem gledala, s kakšnim čarom in iskrico govorijo o svojem študiju in kako na vse to gledam jaz, sem zares mislila, da je z mano nekaj narobe. In verjamem, da se marsikdo med vami danes ali pa v prihodnjih letih znajde v podobnem občutku negotovosti.

Toda danes lahko rečem, da so me prav ti trenutki naučili največ.

Naučili so me, da neuspeh ni vedno konec zgodbe. Včasih je samo začetek drugačne poti. Takšne, ki si je morda nikoli ne bi izbrali sami, a nas pripelje tja, kjer smo lahko resnično srečni. In ko sem tako veliko razmišljala o tem, sem se najprej spomnila na malo Mirjam, ki si je vedno močno želela postati učiteljica ter predajati znanje in – verjamem, da v tem svetu še bolj cenjene – vrednote majhnim otrokom, da bi jih znali ponesti v svet.

Po dolgem premisleku sem zbrala pogum in sprejela odločitev, ki me je zelo strašila – pustila sem fakulteto in se vpisala na razredni pouk. Takrat nisem vedela, ali je to prava odločitev. Veliko sem se o tem pogovarjala z ostalimi prijatelji, z družino, s cimro in fantom in vsi so me pri tem podpirali ter mi s tem v tistem trenutku najbolj pomagali. Tudi oni niso vedeli, če je to pametno, in verjamem, da so imeli veliko pomislekov, ampak so mi ne glede na vse stali ob strani.

Ko sem se odločila, da neham obiskovati fakulteto in se vpišem drugam, se mi je odvalil velik kamen od srca, mogoče nekakšno olajšanje, da je to prava stvar ali pa mogoče znak, da sem na pravi poti, da sem na poti, o kateri je govoril gospod ravnatelj lani julija. Zdaj že vem, da sem na fakulteto sprejeta, in veselim se, da začnem študirati to, kar si zares želim. Od takrat naprej na življenje gledam popolnoma drugače, raziskujem skrite kotičke Ljubljane, se sprehajam po Tivoliju in Rožniku, našla pa sem si tudi redno študentsko delo v vrtcu. Vsakodnevno sem obkrožena z otroki, z njihovo iskrenostjo, radovednostjo in veseljem do majhnih stvari.

Morda moja pot ni bila takšna, kot sem si jo predstavljala pred štirimi leti, ko sem prvič zakorakala skozi vrata te gimnazije. A danes vem nekaj zelo pomembnega: uspeh ni samo v tem, da dosežeš cilj, ki si si ga zadal kot dijak (seveda če ti to uspe, še dobro), a uspeh je tudi v tem, da si upaš poiskati življenje, v katerem boš zares počel to, kar te veseli.

In prav tukaj vidim eno največjih vrednosti Škofijske gimnazije.

Ta šola nas ni učila samo formul in definicij, čeprav je bilo tudi tega ogromno. Učila nas je tudi človečnosti. Učila nas je razmišljati širše. Profesorji niso bili zgolj ljudje, ki so nam predajali snovi in ob koncu ure polni sami sebe odkorakali iz učilnice, ampak ljudje, ki so nas spremljali v letih, ko smo se oblikovali kot osebnosti. S svojim znanjem, zgledom in vrednotami so nam pokazali, da človekova vrednost ni odvisna samo od ocen, dosežkov ali popolno začrtane poti. Škofijska mi je v teh letih res dala ogromno. Ogromno znanja in možnosti, da sem lahko rasla v stvareh, ki sem jih rada počela, da sem se izboljšala tam, kjer je znanje šepalo. Z dramsko skupino sem obiskala ogromno gledaliških odrov, za katere vem, da jih drugače nikoli ne bi. Spoznala sem krasne profesorje, ki jih z veseljem in ponosom pozdravim, ko se srečamo. Krasne sošolce, s katerimi se objamemo, ko se srečamo v centru Ljubljane, krasnega fanta, najboljšo prijateljico in verjetno bi še lahko naštevala. In to bo vedno štelo največ.

Danes sem profesorjem iskreno hvaležna. Hvaležna za potrpežljivost, za spodbude in za trenutke, ko so v meni videli potencial tudi takrat, ko ga sama zares nisem. Zdaj razumem, da so vsem nam in tudi vam želeli le najbolje in nas vse skupaj kar najbolje pripraviti na življenje, ki je krasno, ampak ne vedno.

Dragi dijaki.

V življenju boste velikokrat na razpotju, kjer boste izbirali med samimi velikimi odločitvami.  Nekateri že natančno veste, kam želite, da vas ponese življenje. Drugi še iščete svojo pot. In  oboje je popolnoma v redu.

Ne dovolite, da vas strah pred neuspehom ustavi pred tem, da bi iskali svoje mesto v svetu. Ne dovolite, da bi vas primerjanje z drugimi prepričalo, da zaostajate. Vsak človek ima svojo pot, svoj čas in svoje izzive.

Morda boste kdaj morali začeti znova. Morda boste ugotovili, da sanje, ki ste jih imeli pri sedemnajstih, niso več iste kot pri osemnajstih. In tudi to je del odraščanja.

Največji pogum ni vedno v tem, da nikoli ne odnehaš. Včasih je največji pogum v tem, da si priznaš resnico in si dovoliš izbrati drugače.

Ko me je prvič poklicala profesor Čarman in me vprašala, če sem pripravljena povedati nekaj o svoji zgodbi, sem sedela v predavalnici na fakulteti za farmacijo, in ko me je klicala drugič, je bila zgodba pri meni popolnoma drugačna. Povedala sem ji, kako je, in odgovorila je, da mora tudi to nekdo povedati, in če sem lahko to danes jaz, sem nadvse hvaležna in ponosna.

Hvala profesorjem, ki nam, mladim, stojite ob strani tudi takrat, ko sami še ne vemo, kdo bomo postali.

Dragi dijaki, iskreno vam želim, da bi še naprej ohranjali to nagajivo mladost, pogum in sanjali o prihodnosti, ki si jo sami želite, hkrati pa vam želim, da na svoji poti ne bi iskali le grobega uspeha, ampak tudi mir, smisel in srečo v majhnih in preprostih stvareh.

Maturantom želim veliko sreče in poguma pred in med maturo, ostalim dijakom in profesorjem pa uspešen in miren zaključek leta.

Hvala!