Škofijska gimnazija Maribor, šola pod Kalvarijo, do katere vodi mogočen drevored. Že okolica je prelepa in zares edinstvena!
Še zadnjega otroka smo pospremili v srednjo šolo. Doma se nismo veliko pogovarjali o izbiri. Fantje so sami poiskali informacije in nasvete v šoli, pri prijateljih, soigralcih, na spletu. S prvim smo spoznavali Prvo gimnazijo, z drugim Konservatorij za glasbo in balet, s tretjim Škofijsko gimnazijo.
Večinoma sami opravljajo svoje dolžnosti glede učenja in zdaj že študija. Sodelujejo tudi v izvenšolskih dejavnostih. Niso čudežni otroci, ki bi imeli le odlične in prav dobre ocene. Gledano z našimi očmi so še premalo prizadevni in premalo časa namenijo učenju in študiju. Imajo sposobnosti, talente, ki jih ne razvijajo dovolj dobro. Toda znajo razmišljati s svojo glavo, so odgovorni, samostojni, pomagajo pri delu, si znajo sami kaj skuhati, čeprav so fantje, se družijo s prijatelji, so sočutni in spoštljivi.
Seveda jih je treba tudi spomniti, da odložijo telefone, računalnik. Tudi fizično odvzeti te naprave, če se ne držijo dogovorov. In to je velikokrat težko, da kot starš postavljaš meje, vztrajaš pri svojih odločitvah in jih uresničiš.
Vse to spada k vzgoji, ki je naloga staršev in ne drugih ustanov, kot mnogi »novodobni« starši pričakujejo. Z veliko mero ljubezni, potrpežljivosti, modrosti, humorja in doslednosti se da!
Neizmerno sem hvaležna za Škofijsko gimnazijo, kjer so krasni profesorji, predani svojemu poslanstvu in res pomagajo našim otrokom na poti v odraslost. Podpirajo dijake, se trudijo z njimi, jih spodbujajo in jim omogočajo veliko različnih možnosti, da rastejo. In živijo vrednote, ki si jih želimo tudi starši.
Irena Jelenc
Lepo je gledati otroka odraščati. Lepo ga je spremljati, kako odrašča v sproščenem, prijaznem in ravno prav strogem šolskem okolju. V šoli, kjer učitelji dijakom pokažejo, kako pomembni so medsebojni odnosi in hkrati kako pomemben je posameznik, kot del skupnosti. Vesela sem, da naša šola omogoča precej poglobljen, odprt individualni pristop do dijakov. Učitelji nekako dihajo skupaj z dijaki. Dijaki tako v šoli ne dobijo zgolj ocen, temveč iz dneva v dan prejemajo veliko in pomembno podporo k celovitemu osebnostnemu razvoju. Za vse to sem, kot starš, zelo hvaležna.
Lena Hartl
Ko se zaključi eno varno obdobje in se začenja novo, neznano, je vedno prisoten strah, negotovost, pa tudi veliko pričakovanje, predvsem pa najtežja stvar - pravilna odločitev. Sama sem, kot svetovalna delavka v osnovni šoli pospremila že veliko učencev na tej poti. Največkrat je bila odločitev pravilna, včasih pa tudi ne. Še slehernemu učencu, ki je na svoji poti odločitve naletel na ovire, skušam poiskati rešitve, saj nič ni dokončno in nerešljivo.
V letošnjem šolskem letu se je moja hči postavila na to pot odločitve. Pretehtali sva vse možnosti v skladu z njenimi močnimi področji. Sklenila je, da se bo vpisala na eno od gimnazij. Po informativnih dnevih je bila njena odločitev dokončna. Vpisala se bo na Škofijsko gimnazijo Antona Martina Slomška. Moram priznati, da o tej gimnaziji skoraj nisem razmišljala. Že pri starejših otrocih se je izkazalo, da je najboljša tista odločitev, ki jo sprejmejo sami. To je tisti občutek, ki ga otrok začuti in ga je potrebno spoštovati, saj le v tem je moč in energija za nadaljnje delo.
Posebno veliko vrednost je pripisati spoznavnim dnevom v juniju, saj se je hči vrnila navdušena. Oblike in metode dela so izpeljane izredno kvalitetno in učinkovito, bodočim dijakom pa omogočajo, da je prehod mehak in da se vrnejo v znano okolje. Počutijo se že del velike družine, ki jih nestrpno pričakuje. Ta občutek varnosti in sprejetosti je za začetek izrednega pomena.
Po dveh mesecih obiskovanja šole lahko strnem izredna dejstva. Hči se vsako jutro, ko vstane, veseli, da se sreča s sošolci, profesorji in dejavnostmi, katere je izbrala. Čeprav je dela veliko, si ga nalaga z večjo odgovornostjo in si želi uspehov. Zdaj pripada šoli in je ne bi zamenjala. V dveh mesecih so profesorji, razredničarka, sistem in naravnanost šole dosegli izredno pripadnost dijakov šoli, kar predstavlja eno višjih vrednot v današnji družbi individualistov. Povezujejo se med sabo in si pomagajo. Družijo se med seboj in se zabavajo ob tem. Spoznavajo se in se predstavljajo drug drugemu. Težave rešujejo po konceptu mediacije. Delo je formativno naravnano, saj je pomemben posameznik, njegov napredek, išče se znanje, spodbujajo talenti, v množici lahko dobi priložnost vsakdo, če si to želi.
Zadovoljna in ponosna sem, da je hči članica vaše velike družine, saj se zavedam, da jo boste skupaj z nami pospremili v življenje z vrednotami, ki so za posameznika ključnega pomena – biti pošten, pravičen, sočuten, delaven, opremljena bo z znanji kako se soočiti s problemi in kako jih znati reševati. Znanje, ki si ga bo pridobila, bo kvalitetno in bo temelj za njeno nadaljnje delo. Hvala vam.
Ksenija Popošek
Prehod iz osnovne šole v srednjo šolo je tako za otroka kot tudi za starše posebna prelomnica v življenju. Vsak starš si želi, da bi se njegov otrok v novem okolju dobro počutil, izpolnil svoje želje, razvijal svoje talente, v pravi smeri gradil svojo osebnost in si tako ustvarjal dobro podlago za nadaljnje življenje. Lahko rečeva, da ko je starejša hči sprejemala odločitev, na kateri srednji šoli želi nadaljevati izobraževanje, je bil to tudi za naju poseben trenutek. Nato pa je sledilo – Škofijska gimnazija, za naju nekaj novega, vendar sva spoštovala njeno odločitev in se skupaj z njo prvič podala na to ''potovanje''. Rečeva lahko, da nama nikakor ni žal, da sva podprla to odločitev tako pri hčeri kot tudi pri sinu, ki trenutno obiskuje 3. letnik prav tako na Škofijski gimnaziji A. M. Slomška, kajti to res ni samo gimnazija, ampak je mnogo več. Ima nekaj, česar druge gimnazije nimajo, pa tukaj ne misliva samo nekoliko drugačnega učnega sistema, temveč tisto, kar človeku pusti nekakšen pečat za celotno življenje. Lahko bi celo rekli, da je to gimnazija z velikim G. Profesorji niso zgolj profesorji in dijaki niso zgolj številke. Med profesorji in dijaki poteka neka posebna vez, pripravljenost za medsebojno sodelovanje. Profesorji se po svojih najboljših močeh trudijo, da bi učenci osvojili kar se da največ znanja, raznovrsten nabor obšolskih dejavnosti pa daje dijakom še dodatno možnost razvijanja svojih talentov in nadgradnje znanja. Škofijska gimnazija ne samo, da sama deluje kot neka celota - družina, poskrbi še za medsebojno povezanost naših družin z vsakoletno organizacijo Medgeneracijskega festivala in raznimi drugimi prireditvami, ki jih organizirajo in pripravijo dijaki skupaj s profesorji in drugimi sodelujočimi.
Za nas starše je posebnega pomena, da vidimo otroke srečne in zadovoljne. Tako Škofijsko gimnazijo priporočava vsem, ki želite dati svojim otrokom več kot samo izobraževanje na gimnaziji.
Dušan in Brigita Vehovar
Smo štiričlanska družina in prihajamo iz Prekmurja. Hčerka je študentka prvega letnika medicine v Ljubljani, sin pa obiskuje 2. letnik Škofijske gimnazije A. M. Slomška v Mariboru. Ko se je hčerka odločila, da bo po končani osnovni šoli nadaljevala šolanje na Škofijski gimnaziji v Mariboru, sva bila najprej v krču. Kar naenkrat se je pojavilo veliko vprašanj, na katere smo poiskali zadovoljive odgovore in se skupaj odločili. Nikoli nismo obžalovali svoje odločitve, ne midva, predvsem pa ne hčerka. Še več, s svojo navdušenostjo nad to ustanovo je pritegnila za seboj še brata. Na šoli sta se družila žal samo eno leto, vendar dovolj, da sva lahko poslušala, s kakšnim veseljem sta se pogovarjala o dogodivščinah na šoli. O profesorjih, dijakih, vodstvu šole in vseh ostalih zaposlenih na šoli sva slišala vedno le pozitivne stvari, kar veliko šteje, kajti le, če je otrok zadovoljen in srečen, pridejo tudi uspehi.
To, kar naredi Škofijsko gimnazijo A. M. Slomška drugačno od ostalih gimnazij, je predvsem to, da deluje kot ena velika družina, v kateri je poskrbljeno za slehernega dijaka. Dijaki so tukaj obravnavani individualno, poskrbljeno je za medsebojno učno pomoč in na šoli so prisotne vrednote - spoštovanje, skrb za sočloveka, dobri medsebojni odnosi, kar se žal drugje vedno bolj izgublja. Profesorji na tej šoli se trudijo, da dijakom na njihovi poti odraščanja pomagajo, da si v času izobraževanja pridobijo kar največ znanja, predvsem pa jih seznanjajo s tem, da je potrebno pridobljeno znanje uporabiti v dobro človeštva.
Poskrbljeno je tudi za dijake, ki prihajajo iz oddaljenih krajev, saj je v zavodu dijaški dom, ki je zelo povezan z gimnazijo. Sodelovanje profesorjev na šoli, vzgojiteljev v domu, staršev in seveda dijakov pripomore k temu, da otroci odrastejo v pokončne, poštene, samostojne ljudi, pripravljene za nadaljnje življenje. Oboje predstavlja kar velik finančni zalogaj, vendar se splača. Starši imamo včasih občutek, da ne bomo zmogli, finančno ali kako drugače. Vedno je potrebno na stvari gledati pozitivno, kajti zadovoljen, srečen, uspešen otrok je dokaz, da delaš prav.
Angela in Andrej Vöröš
Pred vpisom prvega otroka na Škofijsko gimnazijo A. M. Slomška, sem se posvetovala s starši, ki so že imeli otroke na tej šoli. Zelo so mi jo priporočili v vseh ozirih. Tako se je na ŠgAMS vpisala prva hči, ki je bila nad njo navdušena, za njo so se vpisali še ostali trije otroci. Sedaj najmlajša hči končuje zadnji letnik.
To gimnazijo priporočam vsem, ki želijo imeti svojega otroka v varnem in zdravem okolju, ki temelji na zaupanju in medsebojnih odnosih.
Jožica Jošt
Že drugi otrok obiskuje Škofijsko gimnazijo A. M. Slomška in sam se je odločil zanjo.
Razlogi? Mogoče pristop profesorjev ali pa nastop na informativnih dnevih, populacija šole, mnenje starejšega brata.
Iskreno povedano, vsi si za svoje otroke ob vstopu v srednjo šolo želimo, da bi ostali to, kar so. Da bi bili deležni korektnega odnosa, družinskega pristopa, da ne bi bili številke, ampak osebe, na katerih lahko skupaj gradimo svetlo prihodnost, predvsem pa poštenost. Pomembno je, da se znamo pogovarjati, prisluhniti.
Ja, to je vaša šola, TO STE VI, ki delujete na šoli in v dijaškem domu.
Borut Pokeržnik
Razmišljanja staršev dijakov 4.d o preteklih treh letih šolanja na ŠgAMS v inovativnem oddelku (povzeti iz interne ankete in zapisov staršev).
Kakšna so vaša opažanja, kako ocenjujete šolanje otroka na naši gimnaziji?
- Zelo sem zadovoljna z delom vaše šole.
- Ni posebnih priporočil, samo pohvale, to se vidi tudi pri otrocih in njihovi zagnanosti za delo.
- Le tako naprej!
- Ste strokovni in pošteni.
- Dijaki so se imeli priložnost naučiti učinkovito javno nastopati in velik je poudarek na učenju tujih jezikov (tudi pri nejezikovnih predmetih).
- Verjameva , da nas je danes skupaj z vami ponosnih veliko staršev. Ste njihov varen pristan, ko treskajo ob čeri in pasti napornih najstniških let. Ste njihov in naš vzgled poštenosti in marljivosti, ter predanosti svojemu delu. Vsa leta ste jim dali vedeti, da ni nič narobe, če kdaj klonejo pod pritiski, da je važno, da se znajo vedno znova pobrati in iti po začrtani poti.
- Velikokrat jemljemo delo profesorjev kot samoumevno, pa ne bi smelo biti tako, vsaj ne za takšne, kot ste vi, ki vam je poklic poslanstvo.
- Rada bi vam zapisala par besed... hvala vam za ponovno čudovito leto in da ste lepo »čuvali« naše otroke. Hvala, da ste, kar ste.
- Hvala za vse, kar delate za naše dijake. Res ne morem verjeti, da se naša hči vpisuje že v 4. letnik, saj je komaj prišla na šolo;)). Tudi sama bi še ta svoja leta rada kar malo ustavila, ker je zdaj "tako fajn" in se ji sploh ne mudi k decembrski osemnajstki;). Sicer si je letos naložila kar veliko stvari, tako v in ob šoli, še dobro, da ji je uspelo vse speljati. Najtežje ji je bilo seveda gledati pripravljen kovček sredi sobe, ko je obležala in ni mogla v Berlin, a je morala tudi to sprejeti.
- Hvala vam za ves trud, delo, potrpežljivost in čas, ki ga posvečate našim otrokom. Hvala, ker znate prisluhniti problemom otrok. Naša hči je v letošnjem letu naredila velik korak, kar gre zahvala tudi vam in šoli, ki ima posluh za takšne malo bolj posebne otroke. Upamo, da bo naslednje leto vsaj takšno kot je letošnje ali pa še boljše.